Duševne motnje in bolezni niso pogoste le pri odraslih, ampak čedalje bolj so v porastu tudi pri otrocih in mladostnikih. Če povprašamo učitelje ali starše bomo ugotovili, da se v določeni generaciji otrok pojavi določen delež takšnih, ki se soočajo z eno ali več duševnimi motnjami. Med bolj pogostimi duševnimi motnjami je tudi anksioznost. Nekateri anksioznost neposredno povezujejo s tesnobnostjo, gre pa pravzaprav za stanje živčne napetosti. Gre za različne stopnje in znake, s katerimi se prizadeta oseba sooča.
Lahko gre za pretiran strah ali nenehno zaskrbljenost, mogoče tremo in živčnost ter podobno. Ti znaki so lahko v določenih situacijah popolnoma pričakovani in normalni odziv telesa na nekaj novega ali nekaj nepričakovanega.
Če pa so ti znaki odziv telesa v večini situacij in bolnika popolnoma ohromijo oziroma mu prevzamejo kontrolo nad življenjem, gre za resno psihično motnjo. S takšnimi psihičnimi motnjami pa se ukvarjajo psihologi, psihiatri in psihoterapevti.
Kazalo:
Kako pa prepoznamo, da gre za anksioznost?
Gre pravzaprav za več znakov na več ravneh. Tu so fizični znaki, kot so potenje, hitro bitje srca, bolečine v trebuhu, zasoplost in pomanjkanje energije. Potem so tu še drugi znaki, kot so napetost, razdražljivost, motnje spanja in slaba koncentracija. Pacienti z anksioznostjo se lahko izogibajo medosebnim odnosom in stikom, lahko si pomagajo z alkoholom, kar pa vodi v še resnejše težave in bolezni odvisnosti. Mnogi pa zaradi nezdravljene anksiozne motnje lahko zapadejo tudi v depresijo.
Pravočasno poiščimo pomoč
Pri spopadanju z anksioznostjo je najpomembnejše, da prepoznamo prve znake in poiščemo pomoč. Za pomoč so tu ustrezno usposobljeni psihoterapevti, ki bodo s pomočjo pogovora prišli do vzrokov zakaj je do anksioznosti prišlo in do odpravljanja teh vzrokov oz. odpravljanja samega izvora težav. Velikokrat pomaga že voden in usmerjen pogovor skozi daljše časovno obdobje. V drugih primerih, na primer, ko pa se pacient sooča ne le z anksioznostjo, ampak tudi z različnimi vrstami fobij, pride v poštev tudi kakšna drugačna oblika zdravljenja in pomoči. Pacientom se svetuje naj nikar ne čakajo, da bodo težave izginile same od sebe in naj ustrezno ukrepajo ter poiščejo primerno pomoč.